Zdravje oseb z invalidnostjo 3. 3. 1

Avtor: Jasna Vešligaj-Damiš

Ključne besede: zdravstveno stanje, invalidnost

Zdravstveno stanje je ključnega pomena za doživljanje kakovosti življenja, neodvisnosti in polne udeležbe v družbi. Osrednje poslanstvo javnega zdravja je usmerjeno k izboljšanju zdravja vseh prebivalcev. Opazimo lahko, da so v primerjavi s splošnim prebivalstvom posamezniki z invalidnostjo pogosto slabšega zdravja in imajo zgodnejše začetke ter višjo stopnjo kroničnih obolenj, kot so sladkorna bolezen, debelost in depresija. Hkrati lahko opazimo, da se osebe z invalidnostjo manj udeležujejo organiziranih preventivnih zdravstvenih aktivnosti ter pogosto razvijejo manj zdrav življenjski slog (Kasser, Lytle,2013).

Ocenjuje se, da več kot milijarda ljudi živi z neko obliko invalidnosti. To ustreza približno 15% svetovnega prebivalstva. Med 110 milijonov (2,2%) in 190 milijonov (3,8%) ljudi, starih 15 let in več, ima pomembne težave pri funkcioniranju. Poleg tega se stopnja invalidnosti deloma povečuje zaradi staranja prebivalstva in večanja kroničnih zdravstvenih težav (WHO: Disability and health, 2019).

Invalidnosti so zelo raznolike. Nekatere imajo za posledico slabše zdravstveno stanje in obsežnejše zdravstvene potrebe, druge pa ne. Na splošno pa imajo vse osebe z invalidnostjo enake splošne zdravstvene potrebe kot vsi drugi ljudje in zato potrebujejo enake možnosti dostopa do splošnih zdravstvenih storitev. 25. člen Konvencije ZN o pravicah invalidov krepi pravico invalidov do najvišje ravni zdravstvenega varstva brez diskriminacije (Konvencija o pravicah invalidov, 2003).

Pri osebah z invalidnostmi lahko zaznamo več zdravstvenih problemov zaradi sekundarnih zdravstvenih stanj, ki se prekrivajo z njihovo primarno invalidnostjo, saj so zanje zelo dovzetne. Npr. pri osebah s poškodbo hrbtenice ali cerebralno paralizo lahko zaznamo številna sekundarna zdravstvena stanja, kot so osteoporoza, osteoartritis, povečana spastičnost, depresija, itd, hkrati pa so pogosti tudi slabše ravnotežje, mišična moč, vzdržljivost, gibljivost in splošna telesna pripravljenost. Vse to pa lahko pomembno vpliva na njihove vsakodnevne aktivnosti in kvaliteto življenja.

Z dobrim zdravstvenim načrtom lahko osebe z invalidnostjo izboljšajo svoje zdravje in funkcionalnost. Oseba, ki je utrpela poškodbo hrbtenjače in dobro skrbi za svoje zdravje, se dobro prehranjuje, telesno in mentalno vadi, hodi na redne zdravniške preglede, preprečuje razjede in vzdržuje primerno telesno težo, bo vsekakor ohranjala dobro zdravstveno stanje. V primeru pa, da tega ne počne, bo najverjetneje slabšega zdravja. Prav tako bo zdravje slabše zaradi »slabih« navad kot npr. kajenje, uživanje alkohola, drog, kar ima lahko še dodatne neželene posledice.

Zaradi navedenega imajo osebe z invalidnostmi pogosto več potreb po zdravstvenih storitvah, hkrati pa so zaradi invalidnosti omejene v dostopu do njih (arhitektonske ovire, potrebno spremstvo, komunikacijske ovire….)

Pri nekaterih skupinah oseb z invalidnostjo lahko opazimo, da se proces staranja začne prej kot običajno. Na primer, pri nekaterih posameznikih z motnjo v duševnem razvoju, lahko opazimo znake prezgodnjega staranja že v 40. in 50. letih (WHO: Disability and health, 2019).

Poleg zgodnejšega staranja je pri nekaterih osebah z invalidnostmi opazna tudi višja stopnja prezgodnje smrti oziroma nižja pričakovana življenjska doba. Raziskava v Združenem kraljestvu je pokazala, da imajo ljudje s težavami v duševnem zdravju in intelektualnimi okvarami nižjo pričakovano življenjsko dobo. Na splošno se pričakovana življenjska doba ljudi z motnjami v duševnem razvoju povečuje (Coppus, 2013), vendar je njihovo zdravje še vedno slabše kot pri splošni populaciji (Emerson et al, 2012), njihova pričakovana življenjska doba pa je še vedno nižja od življenjske ravni njihovih vrstnikov brez invalidnosti (Heslop et al., 2013; Hosking et al., 2016).

Pri posameznikih z invalidnostjo, kjer gre za rasne, etnične in druge skupine, ki imajo višjo stopnjo invalidnosti in nižjo stopnjo udeležbe v sistemu zdravstvenega varstva, posledično zaznamo še več zdravstvenih problemov. Izrazito je tudi tvegano vedenje, kot je telesna neaktivnost in debelost med različnimi rasnimi in etničnimi manjšinami z invalidnostjo.

Pomembno je, da se zavedamo, da je zdravje oseb z invalidnostjo enako pomembno in enako odločilno vpliva na njihovo kvaliteto življenja v primerjavi z ostalimi. Zato je potrebno, da jim zagotovimo enake možnosti, pogoje ter dostopnost do zdravstvenih storitev.

Viri in literatura

Coppus, A.M.W. (2013) People with intellectual disability: what do we know about adulthood and life expectancy? Developmental Disabilities Reviews, 18, 6 – 16

Emerson, E., Baines, S., Allerton, L., Welch, V. (2012) Health Inequalities and People with Learning Disabilities in the UK: 2012, Lancaster: Improving Health and Lives

Heslop, P. Blair, P. Fleming, P., Hoghton, M., Marriott, A., Russ, L. (2013) Confidential Inquiry into Premature Deaths of People with Learning Disabilities, Bristol: Norah Fry Research Centre, University of Bristol

Hosking, F.J., Carey, I.M., Shah, S., Harris, T., DeWilde, S., Beighton, C., Cook, D.G. (2016) Mortality among adults with intellectual disability in England: comparisons with the general population, American Journal of Public Health, d.o.i. 10.2105/AJPH.2016.303240

Kasser, S.L., Lytle R.K., 2013, Inclusive physical activity: Promoting Health for Lifetime, 2nd ed., Human Kinetics (8-9).

Konvencija o pravicah invalidov (2003). Uradni list RS, št. 37 (10. 4. 2008) Pridobljeno: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/konvencija_o_pravicah_invalidov.pdf, 2018.02.08.

WHO: Disability and health, 2019:Pridobljeno:

https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/disability-and-health, 2019.01.21.