Benefits for the Psychological and Social Functioning 4. 1.

Uvod

Obstaja veliko publikacij s področja motoričnih znanosti in spodbujanja zdravja, prav tako so bile izvedene številne študije, ki poudarjajo vrednost in pomen motorične aktivnosti, telesne aktivnosti in športa na psihofizično dobro počutje vsakega posameznika. Smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO: Global Recommendations on Physical Activity for Health, 2010) zagotavljajo priporočila glede telesne aktivnosti za vsako starostno skupino, različne koncepte in tehnično terminologijo.

5–17 let

Za otroke in mlade odrasle telesna aktivnost vključuje igranje, različne igre, šport, transport, rekreacijo, telesno vzgojo ali načrtovano vadbo v okviru družinskih, šolskih in skupnostnih dejavnosti. Koristi telesne aktivnosti vključujejo kardiorespiratorno in mišično kondicijo, zdravje kosti, kardiovaskularnega in metaboličnega sistema ter zmanjšane simptome anksioznosti in depresije.

18–64 let

Za odrasle v tej starostni skupini lahko telesna aktivnost vključuje rekreacijsko ali prostočasno telesno aktivnost, transport (npr. hojo ali kolesarjenje), poklicno dejavnost (npr. fizično delo), gospodinjska opravila, igre, šport ali načrtovano vadbo v okviru dnevnih, družinskih in skupnostnih dejavnosti z namenom izboljšanja kardiorespiratorne in mišične kondicije, zdravja kosti ter zmanjšanja tveganja za nastanek nenalezljivih bolezni (npr. Parkinsonova bolezen, kap, rak) in depresije.

Odrasli, stari 18–64 let, si naj prizadevajo, da imajo v tednu vsaj 150 minut zmerno intenzivne aerobne telesne aktivnosti, ali vsaj 75 minut intenzivne aerobne vadbe, ali naj obe aktivnosti primerno kombinirajo.

65 let in več

Za odrasle v tej starostni skupini lahko telesna aktivnost vključuje rekreacijsko ali prostočasno telesno aktivnost, transport (npr. hojo ali kolesarjenje), poklicno dejavnost (če je oseba še vedno zaposlena), gospodinjska opravila, igre, šport ali načrtovano vadbo, v okviru dnevnih, družinskih in skupnostnih dejavnosti za izboljšanje kardiorespiratorne in mišične kondicije, zdravja kosti in funkcionalnega zdravja ter zmanjšanje tveganja za nastanek nenalezljivih bolezni, depresije in upada kognitivnih sposobnosti.

Leta 2008 je Ameriško ministrstvo za zdravje in socialne zadeve objavilo Smernice telesne aktivnosti za Američane - Bodite aktivni, zdravi in srečni! (www.health.gov/paguidelines), ki mladim, odraslim, starejšim in ljudem s posebnimi potrebami nudijo dosegljive korake, da lahko živijo bolj zdravo, daljše in kakovostnejše življenje.

Ključne smernice za odrasle osebe z invalidnostjo

• Odrasli z invalidnostjo, ki so sposobni telesne aktivnosti, potrebujeo vsaj 150 minut na teden zmerno intenzivne ali 75 minut na teden intenzivne aerobne aktivnosti. Možna je tudi enakovredna kombinacija zmerne in intenzivne aerobne aktivnosti. Aerobna aktivnost se mora izvajati v sklopih po 10 minut, po možnosti pa naj se izvajajo skozi ves teden enakomerno.
• Odrasle osebe z invalidnostjo, ki so tega sposobne, naj dva ali večkrat na teden izvajajo tudi zmerno ali visoko intenzivne aktivnosti za krepitev mišic, ki vključujejo vse glavne mišične skupine, saj te dejavnosti prinašajo dodatne zdravstvene koristi.
• Kadar odrasle osebe z invalidnostjo ne morejo izvajati aktivnosti po teh smernicah, je priporočljivo, da se redno gibajo v skladu s svojimi zmožnostmi in se izogibajo neaktivnosti.
• Odrasle osebe z invalidnostjo se morajo posvetovati s svojim zdravstvenim delavcem o količini in vrsti telesne dejavnosti, ki ustreza njihovim zmožnostim (ODPHP, 2008).

Poleg tega je pomembno omeniti, da ima šport pomembno družbeno vlogo, ne le da pomaga izboljšati fizično in psihično okrevanje. Pomaga pri vzpostavljanju socialnih odnosov ne glede na starost, družbeno poreklo ali telesne omejitve. Je vir pomembnih vrednot kot so timski duh, solidarnost, strpnost in poštena igra, ki prispevajo k osebnemu razvoju in izpopolnjevanju.

Šport je pomembno sredstvo družbene integracije, s katerim oseba poveča medosebne interakcije, ki posledično izboljšujejo posameznikovo samozavest.

Koristi športa za psihološko in socialno delovanje

Športna aktivnost se na splošno predvideva kot „privilegiran kontekst“, v okviru katerega se krepijo odnosi in se zmanjšuje ali preprečuje tveganje izolacije, ki močno obremenjuje določene kategorije državljanov, kot so na primer osebe z invalidnostjo.

Konvencija ZN o pravicah invalidov predlaga vrsto pravic:

• spodbujati in promovirati največjo možno udeležbo oseb z invalidnostjo v običajnih športnih aktivnostih na vseh ravneh,
• zagotoviti, da imajo osebe z invalidnostjo dostop do krajev, kjer potekajo športne aktivnosti,
• zagotoviti, da lahko mladoletne osebe z invalidnostjo sodelujejo pri rekreacijskih in prostočasnih dejavnostih, športu in vseh dejavnostih, ki jih zagotavlja šolski sistem, enako kot drugi mladoletniki, ki nimajo invalidnosti.

Kot potrjuje Ministrstvo za zdravje, ustvarja športna dejavnost ugoden vpliv na telesno in duševno zdravje.

Znano je, da šport nedvoumno prinaša številne koristi. Tisti, ki se vključujejo v šport, živijo dlje, ker bolje varujejo svoje zdravje, na primer preprečujejo upad mišic in kosti. Pozabiti ne smemo tudi na pomirjujoč učinek športne aktivnosti. S športom se lahko odklopite od vsakodnevnih težav in se napolnite. Šport omogoča, da postanemo močnejši tako fizično kot tudi psihično. Daje nam motivacijo za doseganje večje samozavesti, zaupanja in optimizma.

Vse to lahko varno prenesemo tudi v svet športa za osebe z invalidnostjo. Večinoma smo nagnjeni k temu, da osebe z invalidnostjo obravnavamo kot bolne in manj mobilne ali nepremične ljudi, če pa jih pogledamo, ko so vključeni v šport, lahko ugotovimo, da so vztrajni, odločni in osredotočeni ljudje. To je zato, ker ukvarjanje s športom in poskušanje doseči zastavljene cilje povečuje motivacijo. Preko športne aktivnosti ima oseba z invalidnostjo možnost, da napreduje na različnih področjih, posebej na psihološkem, socialnem in izobraževalnem, saj veča svojo samostojnost, zavezanost do treninga in spoštovanje do nasprotnikov, uči se poguma, spodbuja zvestobo. S krepitvijo socializacije in vključevanja lahko premaga strahove, predsodke in osamljenost. Zato moramo vedno postaviti osebo z invalidnostjo v središče našega projekta. Šport ima nekaj posebnosti, ki jih moramo vedno znati izkoristiti: regulacijo čustev, sodelovanje z drugimi, občutek pripadnosti ekipi, spoštovanje pravil in učenje sprejemanja svojih omejitev, ne da bi poskušali iti dlje. Te ugodnosti vplivajo na vse ljudi, tako na osebe z ali brez invalidnosti (Munarini A., CSI referente nazionale attività disabili CSI).

Motivacija

Odnos in motivacija oseb z invalidnostjo sta eni izmed najmočnejših notranjih ovir, obravnavanih v literaturi, pri tem je treba izpostaviti zlasti samozavedanje in nizko stopnjo samozaupanja. Pomanjkanje zaupanja in samozavesti se kaže na naslednje načine:

• občutek drugačnosti od večine prebivalstva,
• občutek, da ne »pašejo« v športne objekte,
• pomanjkanje samozaupanja in samozavesti v iskanju pomoči pri udejstvovanju v športnem okolju,
• tudi strah pred neuspehom lahko osebi z invalidnostjo predstavlja obliko notranje ovire, zlasti v pri tistih, ki so svojo invalidnost pridobili na novo ali imajo nižjo samozavest.

Motivacija je bistvenega pomena za telesno aktivnost v splošni populaciji in med posamezniki z invalidnostjo. Teorija samodoločenosti (Self-determination theory - SDT) deli motivacijo na dve komponenti. Nadzorovana motivacija izhaja iz zunanjih virov, kot so zdravniki, trenerji ali mediji, avtonomna motivacija pa izhaja iz posameznikovih treh osnovnih psiholoških potreb: potrebe po avtonomiji, povezanosti in kompetentnosti. Nedavne raziskave so pokazale, kako pomembna je avtonomna motivacija za odnos do telesne aktivnosti in da je povezana tudi s povečano aktivnostjo pri ljudeh s telesnimi okvarami (Saebu idr., 2013). Dokazujejo tudi, da vzdrževanje nekega vedenja za daljši čas zahteva avtonomno motivacijo za to vedenje. Nasprotno pa nadzorovana motivacija ni povezana z dolgotrajnim ponavljanjem nekega vedenja in je manj prilagodljiva (Bean, Bailey, Kiely in Leveille, 2007). Avtonomna motivacija je tesno povezana z motivacijo za spremembo vedenja in pomeni zaupanje osebe v svojo sposobnost izvajanja novih aktivnosti. Ta pojem se pogosto imenuje »samoučinkovitost« in ga Bandura (Bean idr., 2007) opredeljuje kot zmožnost osebe, da izvede določeno dejanje, ki je potrebno za dosego konkretnega cilja. Pokazalo se je, da je samoučinkovitost močan napovedovalec telesne aktivnosti oseb z invalidnostjo (Hutzler in Sherrill, 2007). Prav tako jo nakazuje tudi stopnja invalidnosti. Splošno oceno oškodovanosti po različnih boleznih in invalidnostih je težko predvideti. Z invalidnostjo sta močno povezani tudi bolečina in utrujenost in lahko imata pomembno vlogo pri motivaciji za telesno aktivnost. Rehabilitacija, ki temelji na prilagojeni telesni aktivnosti (APA), vključuje telesne aktivnosti, prilagojene specifičnim potrebam posameznika z invalidnostjo. Cilj je povečati posameznikovo avtonomijo, njegovo motivacijo in zmožnost ukvarjanja s telesnimi aktivnostmi, ter tako na dolgi rok povečati njegovo splošno telesno aktivnost. Čeprav je tovrstna rehabilitacija koristna z vidika bolečine in funkcioniranja, pa je manj znanega o njenem vplivu na motivacijo in raven telesne aktivnosti skozi čas (van Middelkoop M. idr., 2011).

Samopodoba

Ukvarjanje s športom pomaga razvijati in krepiti potencial in samostojnost osebe z invalidnostjo, saj motorične športne aktivnosti, namenjene dobremu počutju, prispevajo k povečanju specifičnih veščin, prav tako pa večajo priložnosti za socialno integracijo, ki predstavlja orodje za rast in krepitev osebnih veščin (Noci S., CSI tehnični komisar za osebe z invalidnostjo).

Osebe z invalidnostjo, ki se ukvarjajo s športom, imajo višjo samopodobo, boljšo sliko telesa in višjo stopnjo akademskega uspeha, so bolj samozavestni in bolj verjetno je, da zaključijo srednjo šolo in se vpišejo na fakulteto. Prav tako je šport tisti, kjer razvijajo veščine kot so timsko delo, postavljanje ciljev, stremenje k doseganju čim boljših rezultatov ter druga vedenja, ki so usmerjena v doseganje uspehov in so potrebna tudi na delovnem mestu (Richman in Shaffer, 2000).

Prilagojena telesna dejavnost pomaga doseči samostojnost pri igri in menjavi okolja in razviti postopen prehod od nepoznavanja svojega telesa k izdelavi telesne sheme, najti ravnotežje med umom in telesom, doseči osebno ravnovesje, izboljšati koordinacijo in kondicijo, razviti lateralnost ter nasploh boljšo zaznavo lastnega telesa preko motoričnih in zaznavnih izkušenj (Noci S., CSI tehnični komisar za osebe z invalidnostjo).

Emocionalno dobro počutje

Šport zmanjšuje stres in depresijo

Tisti, ki se ukvarjajo s športom, preprečujejo propadanje kosti in mišic, varujejo svoje zdravje, si »napolnijo baterije« tako, da se vsaj za kratek čas umaknejo od vsakodnevnih težav in se osredotočijo na gibanje. Športno gibanje proizvaja endorfine, snovi, ki telo spodbudijo, da se pozitivno odzove na situacije tesnobe in stresa. Gibanje ne krepi le telesne moči posameznika, ampak tudi njegov um, povečuje samospoštovanje, optimizem in samozavest. Na ravni športa se pridobiva tehnično znanje o športnih disciplinah, spodbujajo se spoštovanje pravil, sodelovanje in komunikacija. Na psihološki ravni se dela na obvladovanju čustev in povečanju sposobnosti samokontrole (Noci S., CSI tehnični komisar za osebe z invalidnostjo).

Ko ste telesno aktivni, je vaš um odmaknjen od vsakodnevnih stresorjev. Tako se lahko izognete negativnim mislim. Vadba znižuje raven stresnih hormonov v telesu, hkrati pa spodbuja proizvodnjo endorfinov. Le-ti so naravna sredstva za dvig razpoloženja, ki pomagajo zmanjšati stres in simptome depresije. Endorfini lahko po napornem treningu celo sprožijo občutke sproščenosti in optimizma. Strokovnjaki se strinjajo, da so potrebne dodatne kvalitativne raziskave za dokaz vzročne povezave med športom in depresijo.

Pozornost

Redna telesna aktivnost pomaga ohranjati ključne mentalne sposobnosti v procesu staranja. To vključuje ostrino razmišljanja, učenje in uporabo dobre presoje. Raziskave so pokazale, da je posebej koristna kombinacija aerobnih vaj in vaj za mišično moč. Športna aktivnost pri posamezniku poveča tudi odločnost, vitalno energijo in zanos.

Družabna srečanja in socialne veščine

Odnos s športnim nasprotnikom ali sotekmovalcem spodbuja interakcijo z drugimi, spodbuja socializacijo in socialno integracijo, nudi dragoceno pomoč pri preprečevanju izolacije in premagovanju strahov in napačnih presoj (Noci S., CSI tehnični komisar za osebe z invalidnostjo). Če so telesne koristi športa vidne in priznane, pa so psihološke koristi športa velikokrat manj opazne in drugotnega pomena.

Šport daje pozitivne in pomembne učinke na psihološki ravni. Telesna aktivnost omogoča športniku z invalidnostjo, da pridobi večje zaupanje v stvari, ki jih počne, s čimer pomaga povrniti zaupanje v svoje potenciale.

Poleg tega lahko športnik preizkuša svoje spretnosti in sposobnosti, svoje zmožnosti in omejitve ter tako pridobi večjo ozaveščenost o sebi.

Izvajanje športa je zelo pomembno, saj posameznikom omogoča, da vzpostavijo zdrav in primeren družbeni okvir. Preko stika z zunanjim svetom lahko športnik z invalidnostjo odkrije zdravo sodelovanje, ki presega osebne koristi in uživa radosti medčloveških odnosov. V svetu športa so vzpostavljene interakcije številnih in različnih vrst; na primer, stopite v stik s trenerjem, s soigralci pri ekipnih športih, z nasprotniki, ipd. Te povezave omogočajo posameznikom, da izkusijo širok spekter čustev in da se naučijo obvladovati kakršne koli konflikte v odnosih ter prilagoditi odnose odvisno od tega, s kom sodelujejo. V medosebnih odnosih do subjekta se prepoznavajo cilji in specifične vloge, s čimer se krepi proces izgradnje osebne identitete osebe z invalidnostjo (Zarzana P., CSI Nacionalni trener in trener italijanske nacionalne nogometne ekipe oseb z invalidnostjo).

Moč športa kot preoblikovalnega orodja je še posebej pomembna za ženske, saj ženske z invalidnostjo pogosto doživljajo dvojno diskriminacijo: na podlagi spola in invalidnosti. Poročajo, da kar 93% žensk z invalidnostjo ne sodeluje v športu, ženske pa predstavljajo le tretjino športnikov z invalidnostjo na mednarodnih tekmovanjih. Z zagotavljanjem možnosti ženskam z invalidnostjo, da se potegujejo in pokažejo svoje telesne sposobnosti, lahko šport pomaga zmanjšati stereotipe o spolih in negativne predstave o njih.

Še več, šport lahko z vključevanjem oseb z invalidnostjo prispeva tudi k doseganju Razvojnih ciljev tisočletja (Millennium Development Goals - MDGs). Na primer, aktivnosti, ki temeljijo na športu, lahko pomagajo doseči cilj splošnega osnovnega izobraževanja (MDG2) z zmanjšanjem stigme, ki otrokom z invalidnostjo omejuje obiskovanje šole; spodbujajo enakost spolov (MDG 3) z opolnomočenjem žensk in deklet z invalidnostjo, da pridobivajo zdravstvene informacije, veščine, socialno mrežo in izkušnje z vodenjem; vključenost oseb z invalidnostjo v šport lahko prispeva tudi k povečanju zaposlenosti in nižji stopnji revščine in lakote (MDG1) s pomočjo zmanjšanja stigme in povečanja samozavesti.

Konvencija ZN o pravicah invalidov je prvi pravno zavezujoč mednarodni instrument, ki obravnava pravice oseb z invalidnostjo in športa. 30. člen Konvencije obravnava tako splošne športe kot posebne športe povezane z invalidnostjo, in določa, da »bodo države pogodbenice sprejele ustrezne ukrepe za promocijo in spodbujanje sodelovanja invalidov v največji možni meri pri vseh športnih dejavnostih na vseh ravneh«. Prav tako poziva vlade držav pogodbenic Konvencije, naj invalidom zagotovijo dostop do športnih in rekreativnih območij - kot obiskovalcem in kot aktivnim udeležencem. Zahteva tudi, da se invalidni otroci vključijo v telesno vzgojo v šolskem sistemu »v največji možni meri« in imajo enak dostop do »iger, rekreacije, prostočasnih in športnih dejavnosti«.(UN General Assembly Resolution: Sport as a means to promote education, health, development and peace, 2018; Bantekas, Chow, Karapapa, in Polymenopoulou, 2018; International Disability in Sport Working, 2018).

Študija primera

Ozadje: Čeprav je spodbujanje socialne vključenosti depriviligiranih skupin preko športa v zadnjem času dobilo več pozornosti, to ne velja za otroke in odrasle z motnjami v duševnem razvoju, ki so občutno socialno izolirani. Študija je ovrednotila rezultate športnega programa s posebnim poudarkom na procesih, za katere je bilo zaznano, da so povečali socialno vključenost.

Metoda: Program mladinskih enotnih športov Specialne olimpijade združuje igralce z motnjami v duševnem razvoju (imenovane športniki) in tiste brez intelektualnih okvar (imenovani partnerji) s podobno stopnjo usposobljenosti v istih športnih skupinah za trening in tekmovanje. Poleg razvoja športnih veščin program nudi športnikom platformo za druženje z vrstniki in za sodelovanje v življenju njihove skupnosti. Sodelovale so združene nogometne in košarkarske ekipe iz petih držav - Nemčije, Madžarske, Poljske, Srbije in Ukrajine. Opravljeni so bili posamični in skupinski intervjuji s športniki, partnerji, trenerji, starši in voditelji skupnosti: skupno približno 40 udeležencev na državo.

Rezultati: Kvalitativna analiza podatkov je opredelila štiri tematske procese, ki so jih zaznali udeleženci iz vseh držav in pri obeh športih za lažjo socialno vključenost športnikov. To so bili: (Svetovna zdravstvena organizacija 2010 »Globalna priporočila o telesni dejavnosti za zdravje«) osebni razvoj športnikov in partnerjev; (Richman, E. L., & Shaffer, D. R .; 2000) ustvarjanje vključujočih in enakih vezi; (Saebu M .; 2013) spodbujanje pozitivne percepcije športnikov; in (Bean JF, 2007) gradnja zavezništev znotraj lokalnih skupnosti.

Sklep: Enotni šport zagotavlja sredstvo za spodbujanje socialne vključenosti oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki je teoretično verodostojno v smislu vložka v socialni kapital in ki vsebuje lekcije za izboljšanje socialne vključenosti v drugih kontekstih. Kljub temu so zaznane nekatere omejitve, ki zahtevajo nadaljnje preučevanje povečanja socialne vključenosti športnikov v širšo skupnost.