Spreminjanje tradicionalnih stališč, prepričanj in predpostavk 5. 4. 1

Prepričanja, predpostavke in stališča so pomembni pojmi za razumevanje miselnih procesov izvajalcev prilagojenih fizičnih aktivnosti, dogajanja pri izvajanju, sprememb in znanja kako naučiti nekoga. V takšnih prilagojenih programih prepričanja in stališča izvajalcev in uporabnikov storitev vplivajo na to, kako se športne aktivnosti izvajajo (Sikula, 1996).

Allport (1967) opisuje stališča kot »duševno in fizično stanje pripravljenosti, organizirano skozi izkušnje, ki ima direktivni ali dinamični vpliv na posameznikov odziv na vse osebe in situacije, s katerimi se sreča«. Zato bi lahko stališča bila predispozicije, ki dosledno vplivajo na dejanja in posledično močno vplivajo na izvajanje aktivnosti.

Predpostavke so nekaj, kar imamo za samoumevno; so domneva. Je nekaj, kar se brez vprašanj ali dokazov sprejme kot resnično (Cambridge Dictionary, 2018). Predstavlja vnaprej zasnovane predstave o tem, kaj je dobro ali slabo, kaj je mogoče ali nemogoče.

Goodenough (1963) opredeljuje prepričanja kot trditve, za katere velja, da so resnične in so »sprejete kot vodila za napovedovanje prihodnosti, se navajajo v podporo odločitvam ali pa se nanje sklicujejo pri oceni vedenja drugih«.

Več študij je preučilo te koncepte in kako ta prepričanja vplivajo na predstave izvajalcev o njihovi vlogi. V študiji o teorijah poučevanja je Anning (1988) navedla, da so teorije o učenju učencev v njeni študiji določene »z lastnimi predhodnimi izkušnjami učiteljev o poučevanju in učenju v njihovih učilnicah«. Debora Britzman (1991) je napisala študije primerov dveh učiteljev, ki so pokazale močne ideje o vlogi učiteljev na učenje - pozitivnih in negativnih – pridobljenih z opazovanjem učnih modelov. Britzman je spodbudila pomislek, da so ti močno vplivali na vedenje učencev teh učiteljev.

Vsi izvajalci imajo določena prepričanja o svojem delu, o svojih učencih, uporabnikih storitev, o njihovi aktivnostih ter vlogah in odgovornostih. Clark (1988) je na primer predlagal, da njihova uporaba sploh ni v skladu s tistim, kar bi lahko našli v učbenikih ali predavanjih, saj »so po navadi eklektični seštevki modela o shemah sestavljenih iz številnih virov, pravil, posplošitev iz osebnih izkušenj, prepričanj, vrednot, pristranskosti in predsodkov«. Te predispozicije in prepričanja vključujejo vprašanja o namenu izvajanja dejavnosti, o odgovornosti izvajalcev za doseganje določenih ciljev in o prepričanjih, ali so uporabniki sposobni doseči te cilje.

V drugi raziskavi sta Fitzgerald in Kirk (2009) pripravila analizo izkušenj oseb z invalidnostjo pri športni vzgoji in športu za osebe z invalidnostjo. Poudarila sta nekaj glavnih pomislekov pri uporabi športa za invalide kot orodja za doseganje sprememb. Glede na to, da je invalidnost pogosto povezana s perspektivo o primanjkljajih, se šteje, da je šport za osebe z invalidnostjo lahko šport invalidov kot vsakdanji šport z osnovnimi načeli (kot velja za vse ljudi) ali kot športne aktivnosti primerne in adaptirane le za osebe z invalidnostjo.

Korthagen (1988) se je v svojih raziskavah osredotočil na izkušnje učiteljev v okviru učiteljskega izobraževalnega programa. Prišel je do pomembnih zaključkov o vlogi odnosov v izobraževalnem procesu. Predpostavljal je, da se učitelji razlikujejo glede na svoje učne usmeritve: taki, ki se učijo zaradi svoje notranje motivacije (reflection) in taki, ki potrebujejo zunanjo motivacijo (samo mi povejte, kaj naj počnem). Kot rezultat raziskave je Korthagen ugotovil, da učitelji izhajajo iz svojih prepričanj o učenju (kako se sami učijo) in teorij o tem, kako se učenci učijo. Pomebno je, da učitelji razumejo tako učne usmeritve samega sebe, svojih učencev kot tudi učni program. Te ugotovitve so pomebne za izvajanje naših programov, npr. športni programi za osebe z invalidnostjo, v smislu raziskovanja stališč in prepričanj trenerjev oz. osebja ter mnenj naših uporabnikov, ki so vključeni v programe.

Smith in Thomas sta v svoji študiji iz leta 2006 predvidevala, da nekateri vzgojitelji podpirajo segregacijo z vključevanjem učencev z invalidnostjo v drugačne aktivnosti od tistih, v katere se vključujejo običajni učenci, kar se »zdi, da je močno povezano s "privilegiranjem" tekmovalnih ekipnih športov pred bolj individualiziranimi fizičnimi aktivnostmi«. Jerlinder in sod. (2009) so menili, da »invalidnost ne bi smela biti pomembna«, in tudi zaključili, da »se zdi, da je paradoksalno zelo pomembna ... zlasti v specifičnem kontekstu športnih aktivnosti za osebe z invalidnostjo«, ki so jih pogosto ocenjevali glede »normativnih vidikov o enakosti udeležbe«. Raziskovalci so ugotovili, da učenci z invalidnostjo pogosto niso bili deležni udeležbe, ne samo zaradi pomanjkanja sredstev, ampak tudi zato, ker sposobnosti in želje posameznikov niso bile raziskane in priznane. Slee (2001) se je oprl na pojem identitete in izjavil, da je »vključujoče izobraževanje opredeljeno kot področje posebnih izobraževalnih raziskav, usposabljanja in birokratskega posredovanja«, v katerem takšno dojemanje zavira vključevanje v običajne šole. Menil je, da so študenti z invalidnostjo pogosto zanikali svojo individualnost, saj so verjeli, da je telesna aktivnost lahko nevarna in lahko povzroči več zapletov kot koristi. Zato avtorji kot so Sharma in sod. (2008) nakazujejo, da je treba razvoj učiteljevih znanj nadaljevati. Sharma in sod. (2008) so poudarili, da je pojav »invalidske športne vzgoje« edina skupna spremenljivka, ki je vplivala na to, da so učitelji bolj pozitivni glede telesne vzgoje oseb z invalidnostjo. Slee (2001) izpostavlja upanje, da bodo ravno študenti pedagogike lahko inovatorji pri prihodnjih rešitvah v inkluzivnem izobraževanju.

Vsekakor pa mora imeti uspešen izvajalec številne značilnosti; zlasti tiste, ki so povezane z raziskovanjem njegovih lastnih stališč (kdo sem, kakšen cilj imam kot izvajalec, kaj sem sposoben narediti) in lastna prepričanja učencev (o njihovi identiteti in sposobnosti), pa tudi alternativna prepričanja in prakse. Poleg tega bi morali imeti izvajalci možnost, da se intenzivno vključijo v aktivno raziskovanje različnih življenjskih okolij oseb z invalidnostjo. Ta postopek lahko spodbuja prve faze pri pridobivanju praktičnega znanja.

Razprava in vrednotenje našega dela in pristopov odpira možnosti za nove ideje in bolj kreativne pristope k načrtovanju prilagojene telesne aktivnosti. Zato bi vsi imeli korist od nenehnega učenja, iskanja novih načinov izvajanja programov, razlikovanja dejstev od mnenj, iskanja informacij, ki bodo obogatile naš strokovni razvoj in razprave s tistimi, s katerimi sodelujemo.