Oprema in tehnologija 5. 4. 6

Za osebe z invalidnostjo je značilna manjša vključenost v telesne aktivnosti kot za splošno populacijo in posledično imajo več zdravstvenih težav. Ob tem je za odrasle osebe z invalidnostjo dostopnih manj rekreativnih in športnih programov (Rimmer et al., 2014). Tehnološki razvoj na področju športnih aktivnosti za osebe z invalidnostjo omogoča, da se vedno več oseb vključuje v športne aktivnosti z uporabo različnih naprav in pripomočkov. Razvoj tehnologije, posebej na področju materialov za izdelavo pripomočkov omogoča, da lahko osebe z invalidnostjo s specialno oblikovanimi protezami ali drugo prilagojeno opremo sodelujejo pri najrazličnejših športih, individualnih in skupinskih (Steadward, Wheeler and Watkinson, 2003).

Definicija tehnologije v povezavi s telesno aktivnostjo oseb z invalidnostjo

Po eni izmed definicij je tehnologija »aplikacija znanosti za industrijske in komercialne cilje« (American Heritage Dictionary). Ta obširna definicija vseeno kaže na povezanost med tehnologijo in funkcionalnostjo. Na področju prilagojene telesne aktivnosti za osebe z invalidnostjo je primarni cilj izboljšati funkcionalnost posameznikov. V tem primeru se termin tehnologija nanaša na uporabo znanosti pri izdelovanju pripomočkov - ortoze in proteze - z namenom doseganja večje funkcionalnosti za uporabnike. Vse naprave, opremo, pripomočke in sisteme izdelkov, ki se uporabljajo za vzdrževanje in izboljšanje sposobnosti oseb z invalidnostjo, imenujemo s skupnim terminom podporna tehnologija. Prav tako je v uporabi sorodni termin adaptivna tehnologija, ki pa se nanaša predvsem na uporabo elektronskih pripomočkov in informacijske tehnologije in naprav, ki so namenjeni in oblikovani izključno za osebe z invalidnostjo.(»Assistive and Adaptive Technologies for HIE«, 2018).

Definicije osnovnih pojmov na področju opreme in pripomočkov za prilagojene telesne aktivnosti oseb z invalidnostjo

V tem prispevku se bomo osredotočili predvsem na opremo, namenjeno vzpostavljanju, izboljšanju in vzdrževanju funkcionalnosti lokomotornega sistema oseb z invalidnostjo oziroma na pripomočke za splošno uporabo – proteze, ortoze in invalidske vozičke.

Proteze so pripomočki, ki zamenjajo manjkajoče dele telesa, kar je lahko posledica travme, bolezni ali prirojenih stanj. Namen uporabe protez je ponovno vzpostavljanje funkcije manjkajočih delov. (»How artificial limb is made«, 2018).

Ortoze definiramo kot zunanje mehanične pripomočke, ki modificirajo strukturalne in funkcionalne značilnosti nevromišičnega sistema. To so zunanji pripomočki, ki pomagajo posameznim delom telesa v premagovanju motoričnih deficitov in težav. Ortoze se uporabljajo za različne dele telesa – npr. pasovi, bandaže. (Redford idr., 1995).

Posebno področje, ki se ukvarja s predpisovanjem, izdelovanjem, prilagajanjem in vzdrževanjem ortoz in protez, imenujemo ortotika in protetika. Gre za specialnost, ki povezuje znanja iz področja anatomije, fiziologije, patofiziologije, biomehanike in inženiringa in strokovnjaki na tem področju potrebujejo specialno izobrazbo.

Invalidski voziček je splošno znan pripomoček, ki se uporablja, kadar je hoja otežena ali nemogoča zaradi bolezni, poškodbe ali invalidnosti.

Vpliv razvoja tehnologije na uporabo ortoz, protez in invalidskih vozičkov

Zaradi tehnološkega razvoja je na področju oblikovanja protez, ortoz in vozičkov je prišlo do treh bistvenih sprememb, ki so vplivale na uporabo in funkcionalnost. Pripomočki so postali bistveno lažji, kompleksnejši in z možnostjo zunanje regulacije. Ena od najpomembnejših tehnoloških sprememb glede športnih aktivnosti oseb z invalidnostjo je uporaba sodobnejših materialov kot so polimeri, keramika, karbonska vlakna itn. za izdelavo pripomočkov. Omenjeni materiali imajo bistveno boljše mehanične in fizične značilnosti od konvencionalnih materialov, kot sta jeklo in aluminij. Druga bistvena sprememba je uporaba računalnikov v izdelavi protez in invalidskih vozičkov. Računalniški čipi, vgrajeni v pripomočke, lahko pomagajo pri kontroli hoje. (Steadward, Wheeler and Watkinson, 2003).

Prvi zapisi o železnih protezah so bili napisani med 3500 in 1800 pred našim štetjem. Vitezi, ki so uporabljali težke železne proteze, niso mogli izvajati vsakodnevnih aktivnosti. Prva aluminijska proteza je bila izdelana leta 1912. Ko so materiali postali lažji, se je funkcionalnost protez izboljšala. Podobne spremembe so se zgodile skozi zgodovino tudi na področju izdelave invalidskih vozičkov. Napredek v biomehaniki in kinematiki je vplival na razvoj artikuliranih in kompleksnejših pripomočkov. Leta 1980 je bil proizveden prvi športni invalidski voziček. Z razvojem specializiranih športnih aktivnosti za osebe na invalidskem vozičku se je pojavila tudi potreba po specializiranih športni vozičkih (Steadward, Wheeler and Watkinson, 2003).

Za hojo ali tek običajno ne potrebujemo usmerjanja pozornosti na telesno aktivnost, saj gre za avtomatizirane vzorce. V starih časih je uporaba protez in invalidskih vozičkov za gibanje vključevala kognitivno aktivnost, pozornost in regulacijo s strani uporabnika. Uporaba sodobnih pripomočkov še vedno zahteva določeno stopnjo regulacije s strani uporabnika, vendar so na voljo tudi tako imenovane “inteligentne proteze”, ki omogočajo efektivnejšo hojo osebam po amputaciji z uporabo vgrajenega računalniškega čipa. Podobno velja tudi za uporabo električnih invalidskih vozičkov z možnostjo zunanjega upravljanja in kontrole (npr. uporaba pri prilagojenih športnih aktivnostih za otroke s cerebralno paralizo) (Steadward, Wheeler and Watkinson, 2003).

Uporaba tehnoloških dosežkov in vključevanje oseb v prilagojene športne aktivnosti

V sodobnem času je osebam z invalidnostjo na voljo cela paleta specifičnih športnih aktivnosti, v katere se lahko vključijo. S športom se lahko ukvarjajo rekreativno, v okviru različnih organiziranih programov in skupin ali aktivno tekmujejo na mednarodnem nivoju.

Organizirani šport za osebe z invalidnostjo obstaja več kot 100 let, prvi športni klubi za osebe z okvaro sluha so obstajali v Berlinu že leta 1888. Vseeno so prilagojene športne aktivnosti postale širše dostopne po drugi svetovni vojni. Namen je bil pomagati velikemu številu vojnih veteranov in civilistov, ki so utrpeli poškodbe med vojno. L. 1944 je na zahtevo britanske vlade dr. Ludwig Guttman odprl center za poškodbe hrbtenjače v bolnišnici Stoke Mandewille v Veliki Britaniji. Dr. Guttman je promoviral idejo o uporabi športa za rehabilitacijske namene (Paralympics History - History of the Paralympic Movement, 2018). Po tem so številne raziskave potrdile pozitiven vpliv športnih aktivnosti na fizično, psihološko in socialno funkcioniranje oseb z invalidnostjo. Poleg evidentnih izboljšanj prizadetih funkcij je bistven pozitiven vpliv na samopodobo, razpoloženje, socialno vključenost in zaposljivost. Dolgoročne fiziološke prilagoditve kot rezultat intenzivnega treninga športnikov z invalidnostjo, poleg prej naštetega, vodijo tudi do izboljšanja respiratornega volumna, reakcijskega časa in izboljšanja izvršilnih funkcij (Lastuka, Cottingham, 2015).

Sčasoma so se športne aktivnosti poleg rehabilitacijskega namena razvile najprej v rekreativne, nato pa še v tekmovalne namene. Vedno večje vključevanje v najrazličnejše športne aktivnosti spremlja razvoj tehnologije izdelave različnih pripomočkov ali prilagojene opreme in rekvizitov za posamezne športe. Z ustrezno edukacijo lahko osebe z invalidnostjo uporabljajo tudi pripomočke za rekreativne aktivnosti, ki so v splošni uporabi, kot so različne palice (npr. za nordijsko hojo, gymstick, ravnotežne deske, žoge različnih velikosti in materialov). Uporaba sodobnih materialov v izdelavi pa olajša tudi prilagoditev potrebam posameznika.

Leta 1948, na dan otvoritve olimpijskih iger v Londonu, je Sir Guttman organiziral prvo mednarodno tekmovanje za športnike na invalidskih vozičkih imenovano igre Stoke Mandewille. Te igre so kasneje postale paraolimpijske igre in so se prvič odvijale v Rimu leta 1960. Udeležili so se jih športniki iz 23 držav (Paralympics History - History of the Paralympic Movement, 2018).

Osebe z invalidnostjo lahko v sodobnem času tekmujejo v različnih športnih disciplinah. Večina športnih disciplin so obstoječi športi, prilagojeni potrebam in zmožnostim oseb z invalidnostjo. Ena od glavnih disciplin je atletika. Omenit moramo tudi prilagojeno plavanje, košarko na invalidskih vozičkih, odbojko v sedečem položaju, strelstvo in namizni tenis. Med nekoliko manj razširjenim so še sodobni kerling, kegljanje in netball. Omenjene aktivnosti vključujejo uporabo specifične opreme, ki je lahko posebej oblikovana ali le nekoliko prilagojena za osebe z invalidnostjo. Nekatere discipline in športi so prav kreirani za osebe z invalidnostjo. Primer za to je disciplina boccia (italijanska beseda, krogla), ki je bila razvita za osebe s cerebralno paralizo in prvič predstavljena na Paraolimpijskih igrah v New Yorku leta 1984. Disciplino sedaj izvajajo osebe s cerebralno paralizo ali različnimi nevrološkimi stanji, ki vključujejo uporabo invalidskega vozička, v več kot 50 državah. Pravila in oprema so prilagojeni specifičnim zmožnostim oseb z različnimi stopnjami invalidnosti (osebe lahko premikajo krogle z roko ali nogo, lahko jih mečejo ali jih kotalijo s pomočjo posebej oblikovanih ramp (t.i. fusion ramp) (Boccia - Disabled Sports USA, 2018).

Razvoj športnih disciplin in vključevanje vedno več oseb z invalidnostjo spremlja hitri razvoj tehnologije na področju izdelave pripomočkov in opreme. Kot ilustracijo bomo omenili, da so športniki, ki so tekmovali na igrah Stoke Mandewille, uporabljali vozičke težke približno 22 kg. Sodobni specializirani tekmovalni vozički so težki približno 5 kg. Za tekme se pogosto uporabljajo trikolesni vozički, za igre z žogo tudi vozički s petimi kolesi. V sodobnem času lahko športniki na vozičkih smučajo, supajo, igrajo hokej, kolesarijo. Za osebe po amputaciji okončin obstajajo specialne proteze, prilagojene za uporabo v specifičnih športnih aktivnostih (npr. proteze za plavanje, za plezanje, za košarko). Uporaba sodobne tehnologije v tekmovalnih športih odpira nova etična vprašanja glede vpliva opreme na športne rezultate (Steadward, Wheeler and Watkinson, 2003).

Pomen multidisciplinarnega tima in vpliv specialnih znanj pri delu z osebami z invalidnostjo

Uporaba sodobnih pripomočkov nedvomno vpliva na izboljšanje kvalitete življenja oseb z invalidnostjo tako na področju vsakodnevnih aktivnosti kot tudi pri izvajanju prilagojene telesne aktivnosti. Po drugi strani uporabniki potrebujejo specializirano strokovno obravnavo in celosten pristop pri izbiri, uporabi in vzdrževanju različne tehnologije in opreme.

Hitri tehnološki razvoj na področju protetike in ortotike in uporaba vedno zahtevnejših pripomočkov zahteva dodatno pomoč in vključevanje strokovnjakov v obravnavo oseb z invalidnostjo. Izbira in predpisovanje ustreznega pripomočka je vsekakor zelo individualizirano glede na značilnosti in potrebe vsakega uporabnika (gre za fizične, zdravstvene, psihološke, socialne in druge dejavnike). Vsi strokovnjaki različnih profilov, vključeni v programe obravnave oseb z invalidnostjo (izbrani zdravniki, profesorji športne vzgoje, trenerji, fizioterapevti, delovni terapevti, medicinske sestre, psihologi, socialni delavci) potrebujejo dodatna znanja glede opreme in pripomočkov, ki jih obravnavane osebe uporabljajo, da jim lahko nudijo pomoč in podporo. Gre za področje, na katerem obstaja trend zelo hitrih sprememb. Zaradi vsega omenjenega je nujno sodelovanje in izmenjava znanj v okviru multidisciplinarnih timov. Prav tako je velikega pomena redno izpopolnjevanje vseh članov tima s specifičnimi znanji s področja inovacij v ortotiki in protetiki ter na splošno uporabe dosežkov znanosti in tehnologije za izboljšanje funkcionalnosti oseb z invalidnostjo.