Doping v športu oseb z invalidnostjo 3. 3. 6

Večina športnikov, ki sodelujejo v prilagojenih športnih aktivnostih, tekmuje etično in uporablja dovoljene metode za izboljšanje športne uspešnosti. Izboljšanje rezultatov dosegajo s treningi, ki upoštevajo znanstvena dognanja na področju športnega treniranja. Toda tako, kot na vseh področjih življenja, tudi v prilagojenem športu posamezniki iščejo bližnjice do uspeha. Razlogi za to so velika prepoznavnost in publiciteta (predvsem paraolimpijskih iger), finančne koristi zaradi sponzorjev in državnih dotacij ter človeška želja biti boljši od drugih, pa čeprav na nedovoljen način.

Znani so mnogi primeri goljufanja z dopingom. Vzporedno z razvojem metod za odkrivanje dopinga v športu so že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli s kontrolami dopinga tudi na tekmovanjih oseb z invalidnostjo (Hale, 2016).

Namen uporabe dopinga pri olimpijskih in paraolimpijskih športnikih se ne razlikuje bistveno. Praviloma gre za povečanje moči in vzdržljivosti. Podobne pa so tudi sankcije, ki vključujejo diskvalifikacijo, odvzem odličij in vseh koristi, ki bi jih imeli po osvojitvi odličja (Collier, 2008)

Pri prilagojenih športnih aktivnostih pa obstajajo določene posebnosti, ki so značilne samo za športnike s telesnimi in duševnimi omejitvami.

Različna tehnologija

Športniki iz držav z naprednejšo tehnologijo in boljšim ekonomskim statusom imajo dostop do boljše tehnologije, ki jim omogoča večjo konkurenčnost. To lahko pripelje do neenakopravnega položaja med tekmovalci (Guerrero in sod., 2018). Nekateri to imenujejo tehno doping (Bolta, 2016).

Povišanje krvnega tlaka (boosting)

Drugo obliko goljufanja So ugotovili pri nekaterih športnikih s poškodbami hrbtenjače, ki želijo povišati svoj krvni tlak in s tem izboljšati zmogljivost. Zaradi narave poškodbe hrbtenjače nekateri športniki ne čutijo delov svojega telesa. Če je telo poškodovano na območjih, kjer nimajo nobenega občutka, se sproži fiziološki odziv, znan kot avtonomna disfleksija. Da bi pospešili ta odziv, se nekateri športniki namerno samopoškodujejo. Samopoškodbe so, recimo, zlom prstov, pritisk zaradi zelo oprijetih oblačil, preobremenitev mehurja ali pri moških preveč stisnjena moda. To so zelo skrajna vedenja, vendar pa kažejo na to, kaj vse so parašportniki pripravljeni narediti za želen rezultat oziroma uspeh (Bolta 2016, Guerrero in sod., 2018).

V športu oseb z invalidnostjo so prisotni različni kvalifikacijski sistemi, ki omogočajo enakopravna in pravična tekmovanja oseb z različnimi vrstami in stopnjami invalidnosti (Aleksandrović in sod., 2016). Čeprav se sistem nenehno izboljšuje pa je lahko sporen, ker v določenih primerih posamezniki simulirajo nižjo raven sposobnosti. Znan je primer španske košarkarske ekipe, v kateri so natopile osebe brez invalidnosti in so se uvrstile na tekmovanje zaradi nedosledno izvedene klasifikacije (Bolta, 2016).