Priporočila za telesno aktivnost 5. 4. 4

Telesne aktivnosti definiramo kot telesne gibe, ki so proizvedeni s skeletno muskulaturo in zahtevajo porabo energije. Te vključujejo aktivnosti, ki se izvajajo med delom, potovanjem, igro, gospodinjskimi opravili in rekreacijo. Svetovna zdravstvena organizacija svetuje 150 minut zmerne telesne aktivnosti tedensko (WHO, 2017). V primerjavi z osebami, ki prakticirajo gibalne aktivnosti v omenjenem obsegu, imajo neaktivne osebe 20-30 % večje tveganje za smrtnost zaradi različnih vzrokov (WHO, 2017).

Ko govorimo o osebah z invalidnostjo je nujno postaviti posameznika na prvo mesto. Invalidnost ne definira osebe in je samo medicinska diagnoza. Po medicinskem modelu je invalidnost definirana kot medicinska in biološka težava in je poudarek na korekciji in ne na preprečevanju in promociji zdravja. Po drugi strani socialni model invalidnost prikazuje kot posebnost, brez obsojanja in poudarja pomanjkljivosti v sistemu in diskriminatorno vedenje kot oviro za vključevanje oseb z invalidnostjo v gibalne aktivnosti (Martin, 2013).

Za osebe z invalidnostjo je telesna aktivnost posebej pomembna zaradi velikega vpliva na razvoj kroničnih bolezni, pozitivnega vpliva na kognitivne, čustvene in socialne težave, psiholoških koristi v smislu izboljšanja samopodobe ob pozitivnih izkušnjah ob telesnih aktivnostih, redukcije stresa, zmanjšanja bolečin, izboljšanja depresivnih simptomov ter zaradi socialne koristi – boljša socialna integracija, izboljšanje komunikacijskih veščin, povezovanje skozi komunikacijo s strokovnjaki in drugimi udeleženci aktivnosti (Jaarsma, 2014).

Kljub omenjenim koristim obstajajo ovire za vključitev oseb z invalidnostjo v telesne aktivnosti povezane s starostjo in vrsto invalidnosti. Ovire so lahko individualne – pomanjkanje znanja o možnostih za telovadbo, strahovi, narava deficitov in bolečine, pomanjkanje energije. Prav tako obstajajo socialne ovire kot so pomanjkanje ustrezno usposobljenih strokovnjakov (npr. inštruktorji telovadbe, profesorji športne vzgoje s specialnimi znanji glede aktivnosti prilagojene osebam z invalidnostjo), pomanjkanje potrebne opreme za prilagojeno športno vadbo, podcenjevanje zmožnosti oseb z invalidnostjo s strani zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov. Ovire so lahko tudi vezane na okolje, ko lokacije za športno vadbo niso prilagojene osebam z invalidnostjo (Martin, 2013).

Strokovna navodila in smernice za izvajanje telesnih aktivnosti

Telesna aktivnost spada med najpomembnejše dejavnike za izboljšanje zdravstvenega stanja ljudi vseh starosti. Zato so zelo pomembna priporočila in smernice, ki jih splošna populacija dobi od strokovnjakov. Na primer, v ZDA so v uporabi ameriške smernice za telesno aktivnost iz leta 2008 (2008 Physical Activity Guidelines for Americans). Smernice vsebujejo navodila, ki temeljijo na znanstvenih dokazih, za pomoč osebam, starejšim od 6 let, kako izboljšati svoje zdravje z ustrezno telesno aktivnostjo. To je še pomembnejše za osebe z invalidnostjo, saj imajo pogosto manj aktiven življenjski slog. Po ameriških podatkih skoraj polovica oseb z invalidnostjo, ki so zmožne telesnih aktivnosti, aerobnih aktivnosti sploh ne izvaja. Po drugi strani invalidnosti ne smemo enačiti s slabim zdravstvenim stanjem, saj je večina oseb z invalidnostjo zmožna vključitve v redne gibalne aktivnosti. Zato v ZDA obstajajo še posebne smernice za osebe z invalidnostjo, v katerih je med drugim navedeno naslednje:

• Odrasle osebe z invalidnostjo naj bi prakticirale najmanj 150 minut tedensko zmerne telesne aktivnosti ali 75 minut intenzivnejše aerobne aktivnosti ali ekvivalentno kombinacijo zmerne in intenzivnejše telesne aktivnosti. Aerobna aktivnost bi se naj izvajala v sklopih od najmanj 10 minut, najbolje razdeljena preko celega tedna.
• Odrasle osebe z invalidnostjo naj bi dvakrat tedensko izvajale tudi aktivnosti za krepitev mišične moči zmerne ali višje intenzivnosti, ki vključujejo vse večje mišične skupine. Te aktivnosti prinašajo dodatne pozitivne zdravstvene učinke.
• V primeru, da se osebe z invalidnostjo niso zmožne držati omenjenih smernic, naj se v telesne aktivnosti vključijo po lastnih zmožnostih in naj se izogibajo neaktivnemu življenju.
• Odrasle osebe naj se glede količine, vrste in intenzivnosti telesnih aktivnosti posvetujejo s strokovnjakom. Prav tako bi se naj otroci in mladostniki z invalidnostjo držali specifičnih smernic za telesno aktivnost, ki je primerna njihovi starosti in zmožnostim.

Dokazano je, da ima telesna aktivnost pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja, dobrega počutja in kvalitete življenja. Lahko pomaga pri vzdrževanju ustrezne telesne teže, izboljšanju mentalnega funkcioniranja, zmanjšuje tveganje za prezgodnjo smrt, srčne bolezni, diabetes tipa 2 in določene vrste raka. Osebam z invalidnostjo lahko pomaga izboljšati funkcioniranje v dnevnih aktivnostih in povečati samostojnost (CDC, 2014).

Vloga zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev in drugih strokovnjakov, ki obravnavajo osebe z invalidnostjo pri spodbujanju telesne aktivnosti

Zdravstveni delavci pomembno vplivajo na količino telesne aktivnosti oseb z invalidnostjo, saj imajo z njimi pogostejše stike kot drugi strokovnjaki. Prav tako je večja verjetnost, da bodo osebe z invalidnostjo bolj aktivne, če jim to priporočijo strokovnjaki.

Za ustrezno spodbujanje oseb z invalidnostjo k telesni aktivnosti lahko strokovnjaki sledijo naslednjim priporočilom:

• Telesna aktivnost je priporočljiva za vse osebe z invalidnostjo.
• Med telesno aktivnostjo morajo osebe z invalidnostjo slediti splošnim priporočilom.
• Osebe z invalidnostjo je potrebno voditi in jim postavljati konkretna vprašanja glede telesne aktivnosti (koliko so tedensko telesno aktivni, kako dolgo aktivnost traja, kako intenzivno in katero aktivnost prakticirajo, kako bi vključili več telesne aktivnosti v svoje življenje).
• Strokovnjaki morajo osebe z invalidnostjo spodbujati, da spregovorijo o ovirah in omejitvah pri izvajanju telesne aktivnosti. Tako pridobljene informacije o posamezniku in njegovih sposobnostih so potrebne za pripravo primernega programa, primerno pripravo dogodkov, pripravo prilagoditev, zagotovitev ustrezne pomoči strokovnjaka in potrebno mero socialne podpore.
• Strokovnjaki morajo poznati konkretne priložnosti za telesno aktivnost oseb z invalidnostjo in zagotoviti primerno svetovanje in vodenje pri udeležbi v različnih telesnih aktivnostih in različnih organiziranih programih (CDC,2014).

Pomen izobraževanja strokovnjakov na področju prilagojenih telesnih aktivnosti za osebe z invalidnostjo

V sodobnem času je v uporabi termin prilagojena telesna aktivnost. Nanaša se na gibanje, telesne in športne aktivnosti s posebnim poudarkom na interesu in zmožnosti posameznikov različnimi omejitvami kot so invalidnost, zdravstvene težave in starost. To razvijajoče se področje zahteva celostno obravnavo oseb z invalidnostjo, ki vključuje multidisciplinarni pristop strokovnjakov različnih področjih (delovni terapevti, fizioterapevti, socialni delavci, psihologi, trenerji, športni inštruktorji, profesorji športne vzgoje itn.).

Tehnološki razvoj in dostopnost sodobne opreme omogoča lažjo vključitev vedno večjega števila oseb z invalidnostjo ne samo v rekreacijske, ampak tudi v tekmovalne športne aktivnosti. Glede na to je za strokovnjake nujno kontinuirano izobraževanje, razvoj in učenje novih metod in pristopov. Z ustreznimi znanji in pristopom lahko strokovnjaki osebe z različnimi invalidnostmi uspešneje spodbujajo k izvajanju telesne aktivnosti, jih ob tem spremljajo in nudijo potrebno podporo, kar lahko pozitivno vpliva na njihovo zdravje in funkcioniranje.