Psihološka priprava športnikov z invalidnostjo in izzivi 5. 4. 3

V sodobnem športu lahko opazimo, da je za doseganje dobrih, vrhunskih rezultatov v športu vse pomembnejša tudi ustrezna psihološka priprava. Namen takšne priprave se v šport uvaja za izboljšanje rezultatov v športu, ki pa jo posameznik lahko dosega tako, da je dobro psihično pripravljen na vse obremenitve pred katere je postavljen.

Dobra psihološka pripravljenost športnika pomeni močno motivacijo, visoko koncentracijo, trdno samozavest in dobro kontrolo čustev. Psihološko dobro pripravljen športnik bolje nastopa, dosega svoje potenciale in vrhunske rezultate.

Vendar, da postanete uspešen športnik, ni potrebno, da ste profesionalni športnik ali olimpijski prvak. Tudi ni potrebno, da imate police polne trofej ali pokalov, ne rabite zmagati na državnem prvenstvu ali biti na naslovnici športne revije.

Bistveno za športnika je, da ješport za katerega se je odločil, zanj pomemben in se zanj zavzema, ne glede na to ali gre za vrhunskega športnika ali rekreativca, za športnika z invalidnostjo ali brez invalidnosti, za parolimpijca ali olimpijca ali za osebo z invalidnostjo, ki ji šport pomeni medij v rehabilitaciji.

Pomembno je, da si kateri koli športnik oblikuje svoje lastne cilje, ki so ustrezno visoki in realni glede na sposobnosti in glede na omejitve, kot so npr. vsakodnevne življenjske obveznosti, finance, čas, invalidnost, itd. Športna participacija na ta način bogati življenje športnika in če prepozna tisto, kar dobi nazaj, je vredno tega, kar je vložil v šport.

Hkrati lahko ima psihološko delo za športnika mnogo širši pomen, saj lahko iste mentalne sposobnosti, ki jih športniki uporabljajo pri doseganju uspeha v športu, uporabijo tudi za doseganje uspeha na drugih življenjskih področjih.

Športni psihologi tako pomagajo športnikom pri izboljšanju motivacije, povečanju samozaupanja, večji povezanosti ekipe, samozaupanju in koncentraciji (Kajtna in Jeromen, 2013). Če športni psiholog sodeluje s športnikom z invalidnostjo je pomembno, da se osredotoči na sposobnosti posameznika in ne na njegovo invalidnost (Hanrahan, 2007).

Cilj strokovne psihološke priprave

Pri športniku z invalidnostjo preko psiholoških lastnosti spodbujamo izboljšanje izvedbe aktivnosti, doseganje boljših rezultatov in dosežkov na tekmovanju. V ta namen odkrivamo vzroke za:

• nihanje pri izvajanju, pri motivaciji za športne aktivnosti, itd,
• obvladovanju krize, stresa,
• pri določanju limitov (koliko zmore, kje je njegov vrh, ali lahko še napreduje),
• razlike v izvedbi, kdaj deluje bolje ali slabše,
• počasni napredek - športnik postopoma napreduje, vendar mnogo počasneje, kot si to želi oz. zamišlja.

Praktični vidiki za delo s športniki z invalidnostjo

Na splošno programi za psihološke spretnosti za športnike z invalidnostjo niso precej drugačni od programov za športnike brez invalidnosti. Kljub temu pa obstajajo določene prilagoditve, ki jih je potrebno upoštevati (Hanrahan, 2014).

Glavne prilagoditve, ki se običajno zahtevajo pri delu v športu oseb z invalidnostjo, se najpogosteje nanašajo na komunikacijska vprašanja in druge specifične prilagoditve, ki so posledica invalidnosti. Potrebna je ustrezna pomoč, komunikacijsko prilagajanje in ustvarjalnost pri delu s posamezniki z invalidnostjo. (Hanrahan, 2015).

Mentalna priprava športnika z invalidnostjo tako kot športnika brez invalidnosti pomaga, da se zna osredotočiti, je samozavesten in ima pozitivno miselnost. Pod splošno psihično pripravo spada:

• oblikovanje pozitivnega filozofskega, moralnega in etičnega odnos do sveta,
• oblikovanje pozitivnega odnosa do športa ,
• oblikovanje visoke ravni motivacije, samomotivacije (notranje motivacije),
• oblikovanje primernih, realnih ciljev,
• učinkovito upravljate z anksioznostjo, čustvi in stresom,
• vzdrževanje dobre in fokusirane koncentracije,
• oblikovanje spodbudnega socialnega okolja, kjer mora biti vzpostavljeno primerno vzdušje in podpora,
• učenje učinkovitega ravnanja in vedenja v odnosu do drugih,
• učenje in uporaba različnih psiholoških tehnik.

Psihična priprava zajema učenje psiholoških tehnik, ki športniku omogočajo realizacijo svojih sposobnosti. Ta proces zahteva veliko ur treninga in vztrajnost posameznika. Med najbolj popularnimi in največkrat uporabljenimi tehnikami so (Tušak, Misja in Vičič, 2003):

• tehnike relaksacije,
• tehnike vizualizacije,senzorizacije,
• tehnike koncentracije,
• tehnike samogovora,
• dihalne tehnike,
• tehnike pozitivnega mišljenja in hipnoze.

Vse naštete tehnike lahko uporabimo tudi pri športnikih z invalidnostjo, po potrebi modificirane, glede na njihove sposobnosti oz. specifične omejitve.

Trening relaksacije oz. sproščanja

Progresivna mišična relaksacija (PMR) je lahko za nekatere posameznike s telesnimi motnjami problematična. Na primer: klinično opazovanje kaže, da lahko posamezniki s cerebralno paralizo, ki imajo veliko spastičnosti, preskočijo fazo napetosti PMR in se osredotočijo le na sproščanje, saj lahko napetostna faza poveča spastičnost. (Hanrahan, 2015).

Druga možnost je, da bi ti športniki morda želeli razmisliti o alternativnih načinih sprostitve, kot je avtogeni trening.

Športnikom z amputiranimi udi ali na invalidskih vozičkih damo možnost izbire skripte PMR: sproščanje izvaja na samo posameznih delih telesa, kjer ima mišice ter izpustimo amputirane ude ali dele telesa, ki so zaradi poškodbe hrbtenjače prizadeti. Druga možnost je izvajanje standardne različice, ki vključuje celotno telo. Hanrahan (1995) je ugotovil, da so se športniki s fizičnimi težavami odločali približno 50:50, glede omenjenih skript sproščanja.

Omeniti je treba tudi, da lahko abdominalno dihanje kot sprostitvena vadba okrepi sprostitev in koncentracijo pri športnikih, ki ne uporabljajo trebušnih mišic (Hanrahan, 1995).

Trening vizualizacije, senzorizacije

V športu se zelo pogosto uporablja tehnika vizualizacije, ki je oblika mentalnega predstavljanja. Služi kot pomoč pri učenju nove motorike in elementov gibanja, izničuje negativne misli in občutke ter izboljša koncentracijo.

Tehnika vizualizacije oz. predstavljanje motoričnih slik je lahko izjemno uporabna tehnika za športnike s telesnimi motnjami, ki jih lahko uporabljamo v obliki mentalne priprave za pripravo na fizične spretnosti. Ker imajo ti športniki pogosto omejene priložnosti in določene pogoje za treniranje, ki jih je težko doseči za telesno usposabljanje v primerjavi s svojimi sposobnimi kolegi (npr. zaradi težav, kot so prevoz, dostopnost, slaba oprema, itd.), lahko mentalna vadba postane izredno pomembna. Poleg tega je vadba za vizualno motorično vedenje v pomoč pri športnikih s cerebralno paralizo, saj lahko sprostitvena komponenta zmanjša spastičnost (Martin, 2013).

Predstavlja tudi pripravo na stresne dogodke in športni nastop, saj se z mentalnim predstavljanjem poveča avtomatizacija in optimalnost izvedbe.

Tehnika vizualizacije je lahko učinkovita za športnike s telesno motnjo. Pomembno pri tem je, da se športniki vidijo, kot so, kakor opravljajo svoj šport (Hanrahan, 1995). Na primer: plavalci z eno nogo ne plavajo s protetičnimi pripomočki, zato proteze niso del slike, ki si jo predstavljajo.

Pomembno je, da zagotovimo, da so slike pri vizualizaciji natančne glede na to, kaj je ali kaj ni vključeno in se fizično ujemajo z realno situacijo (npr. če športnik pri športu uporablja protezo, mora biti ta proteza tudi del slike pri vizualizaciji).

Jasnost motoričnih slik (vizualizacije) prizadetih udov po popolni poškodbo hrbtenjače se ohrani, vendar je šibkejša po izgubi okončine (Malouin & Richards, 2010).

Tudi kratkotrajne telesne motnje, kot je zlomljena noga, lahko privedejo do zmanjšane jasnosti motoričnih slik, ki npr. vključujejo nogo. Imobilizacija gležnja za samo 2-4 tedne je privedla do znatnega zmanjšanja jasnosti motoričnih slik pri gibanju stopala (Malouin idr., 2009).

Seveda pa pri športnikih, ki imajo pridobljene telesne motnje (v nasprotju s prirojenimi), pri uporabi tehnike vizualizacije lahko pride do frustracij, ki izvirajo predvsem iz odnosov med sliko sebe pred in po poškodbi. Na primer: plavalec, ki ima amputirano roko plava samo z eno roko, pri vizualizaciji sebe pa je imel sliko sebe z obema rokama (brez invalidnosti), kot je bil pred poškodbo. Prav to lahko pri tej osebi privede do jeze, frustracije, razdvojenosti, ipd.. Zato moramo biti zelo pozorni, ko takšnega športnika vodimo skozi tehniko vizualizacije. Pomembno je, da pri tem gradimo na jasnosti zamišljene slike sebe, na nadzoru slike (plava z eno roko) in na ta način oblikujemo učinkovito strategijo izboljšanje njegove tehnike, priprave na konkurenco in krepitve v lastno zaupanja. (Hanrahan, 2014).

Podobna tehnika vizualizacije pa je senzorizacija, pri kateri gre za predstavljanje športnega nastopa, vendar vsebuje tudi kinestezijo, glasove in druge senzorne predstave, do katerih pride med nastopom (Tušak in Tušak, 2003)

Osebe z blago motnjo v duševnem razvoju so s pomočjo vizualizacije (Screws & Surburg, 1997) izboljšali svoje nastope v kognitivnih in motoričnih nalogah. Kombinacija telesnega treninga in vizualizacije je pokazala, da imajo za osebe z motnjo v duševnem razvoju bistveno boljše rezultate kot samo s fizičnim trenigom (Surburg, Porretta, & Sutlive, 1995).

Trening pozitivnega mišljenja

Med mentalno pripravo uvrščamo tudi tehniko kontrole pozitivnega mišljenja. Pomembno je, da športnika z invalidnostjo vodimo, da misli pozitivno usmerja in samokontrolira. To dosežemo s treningom pozitivnega mišljenja in pozitivnih samogovorov. Posledice negativnega razmišljanja vplivajo na nizko samozaupanje, povečano anksioznost in slabši nastop. Športnik pri treningu pozitivnega mišljenja uporablja različne avtosugestije, kar je najbolj pomemben del pozitivnega mišljenja. Sugestije morajo biti realne in specifične, nekatere se usmerijo na popravljanje težav, ki nastanejo zaradi negativnih misli, nekatere sugestije pa preprečujejo neustrezno razmišljanje. Pomembne so tudi sugestije, ki vplivajo na večjo samozavest in samozaupanje športnika.

Rutine

Pri razvijanju predtekmovalnih rutin za športnike s fizičnimi težavami je pomembno, da se zaradi težav, povezanih z dodatno opremo, npr. invalidskim vozičkom, omogoči daljša časovna obdobja za prevoz in reševanje morebitnih težav z dostopnostjo na mestu prizorišča (de Bressy de Guast idr., 2013).

Komunikacija kot izziv za trenerje in osebe z invalidnostjo

Pri delu s športniki z invalidnostjo je komunikacija izredno pomembna. Npr. pomembno je, da se psiholog kakor tudi trener ali pomočnik s športnikom na invalidskih vozičkih pogovarja na istem nivoju.

Ker cerebralna paraliza pogosto vpliva na mišični nadzor, ki je potreben za jasen govor (Nordberg, Miniscalco, Lohmander, & Himmelmann, 2013), je lahko včasih težko razumeti športnike, na katere to močno vpliva. Nekateri športniki imajo pomočnike, ki se lahko udeležijo športnih prireditev in usposabljanja z njimi. Če pomočniki nastopajo skupaj s športnikom, se prepričajte, da še naprej ohranjate stik z očmi in komunicirate s športnikom in ne skrbnikom. V komunikaciji s športnikom z invalidnostjo bodite potrpežljivi, ko govorijo in se izogibajte zaključevanju njihovih stavkov.

Pri komunikaciji s športniki z invalidnostjo je vedno pomembno, da se zavedamo, v kolikšni meri posamezniki lahko vidijo ali slišijo, in katere oblike komunikacije so najboljše za njih (npr. branje ustnic, povečana pisava). Koristno je tudi vzpostaviti dogovorjene metode za pridobivanje pozornosti (npr. utripajoče luči, dotik na rami, piskanje).

Pri delu s športniki, ki imajo motnje vida ali sluha, je pomembno zmanjšati hrup v ozadju. Posamezniki z motnjami vida se opirajo na slušne pripomočke in tisti z okvarami sluha (a niso popolnoma gluhi) se bodo borili s tem, kakšne slušne sposobnosti imajo, če govor prekriva hrup iz ozadja.

Pri osebah z intelektualnimi omejitvami moramo upoštevat, da nivo komunikacije in razumevanja prilagodimo športniku. Po potrebi športniku omogočimo več časa za razumevanje in odgovarjanje, govorimo počasi, v kratkih stavkih, počakajmo dovolj dolgo, preden postavimo novo vprašanje. Stavke podajamo jasno in postopno, potrebno je večkratno pojasnjevanje in razlaga namena nalog ter navodil za delo. Besedna navodila kombiniramo z drugimi načini posredovanja informacij. Navodila naj bodo enostavna, kratka in točna. Daljša in kompleksnejša navodila razdelimo na krajše sekvence oz. korake.

Pri osebah z motnjo v duševnem razvoju je pomembno, da zagotovimo dodaten čas za usposabljanje za mentalni trening ter jih za posamezne mentalne sposobnosti pripravljamo postopno, po eno mentalno sposobnost glede na situacijo in vedenje. Učenje in trening več mentalnih veščin hkrati je lahko zanje prezahtevno (Gregg idr., 2004). Prav to je pri športnih psihologih, trenerjih in pomočnikih lahko najpogostejša napaka pri obravnavi osebe z motnjo v duševnem razvoju, ker je to najpogosteje samoumevno pri drugih populacijah. Na primer, v tenisu se bodo morda morali izrecno naučiti, da med igro ne bi smeli hoditi na drugi strani igrišča, da bi dobili žogo.

V primeru, da je oseba z motnjo v duševnem razvoju nepismena, razmislite o uporabi zvočnih posnetkov ali risb namesto pisanja pri določanju ciljev ali opravljanju drugih dejavnosti, ki običajno vključujejo pisanje (Hanrahan, 2004).

Pogosto je potrebna kreativnost za učinkovito posredovanje sporočil posameznikom z motnjo v duševnem razvoju. Pomembno je tudi, da se prepričate, ali so bila posredovana sporočila razumljena. Ker se osebe z motnjami v duševnem razvoju pogosto strinjajo ali sprejemajo pozitivne odgovore (Gregg, 2013), je bolje, da se izogibajte vprašanjem da / ne (ker bo odgovor najverjetneje "ne", ne glede na vprašanje). Namesto tega postavite vprašanja, ki zahtevajo, da posameznik v odgovoru pokaže razumevanje ali prosite športnika, da informacije oz. sporočilo ponovi.

V primeru, da ima športni psiholog omejen stik z ekipo ali športnikom, je koristno, da se trenerju ali drugim pomembnim posameznikom pojasni, kaj so se/se je ekipa ali posamezen športnik naučil pri psiholoških pripravi ali intervencij (Gregg, 2013), ter se le to ponovi, trenira in okrepi med vadbami in tekmovanji. Pri delu z osebami z motnjami v duševnem razvoju je pomembno potrpljenje in številna ponavljanja.

Pri delu z osebami s pridobljenimi možganskimi poškodbami (PMP) se morajo izvajalci športnih aktivnosti seznaniti in ponotranjiti raznolike in številne posledice pridobljenih možganskih poškodb in v skladu z njimi pri svojem delu upoštevati priporočila stroke. Posledice možganske poškodbe, ki lahko vplivajo na izvedbo športne aktivnosti športnika z PMP se lahko kažejo pri motorični izvedbi aktivnosti kakor tudi na področju mentalnega funkcioniranja. Tako moramo posebno prozornost posvetiti problemom na področju izvršitvenih funkcij, motivacije, konfrontacije, problemov postavljanja ciljev in oblikovanju realnih pričakovanj, itd.. Športniki s PMP se soočajo s celo vrsto spominskih problemov. Najpogostejša in zelo neprijetna oblika spominske motnje je težava s kratkotrajnim ali »delovnim« spominom. To pomeni, da si težko zapomni nova dejstva, nova imena, obraze, dogovore, pozablja, kam je odložil stvari, kakšne obveznosti ima, itd (Vešligaj-Damiš idr., 2017).

Športniki s PMP imajo pogosto težave pri načrtovanju in organiziranju dejavnosti. Težave imajo pri določitvi potrebnih korakov za dosego cilja in njihovega vrstnega reda (kaj pride prej in kaj pozneje). Stežka pričnejo z dejavnostjo in pogosto potrebujejo podrobna ali dodatna navodila, preden lahko to dejavnost izvedejo. Po možganski poškodbi se poškodovanci soočajo s celo vrsto spominskih problemov. Najpogostejša in zelo neprijetna oblika spominske motnje je težava s kratkotrajnim ali »delovnim« spominom. To pomeni, da si težko zapomni nova dejstva, nova imena, obraze, dogovore, pozablja, kam je odložil stvari, kakšne obveznosti ima.

Pomembno je, da se pri delu športniki s PMP (kakor tudi pri osebah z razvojnimi motnjami, ipd.) izogibamo prekomernim stimulacijam, kot npr., da ne govori več oseb hkrati, da se ga/jo nagovarja direktno, počasi, jasno in razumljivo. Zelo pomembno je tudi, da čim bolj eliminiramo (odstranimo) druge dražljaje v smislu zvokov iz ozadja oz. iz okolja (npr. radio, hrup v prostoru, ipd.). Izvesti moramo številne ponovitve in vedenjske treninge zaradi uporabnikovih spominskih problemov in okrnjene sposobnosti učenja.

Tehnike motiviranja in postavljanja ciljev

Praktični pristopi motiviranja športnikov z invalidnostjo izhajajo iz različnih teoretičnih smeri podobno kot pri športnikih brez invalidnosti, kot na primer teorija storilnostne motivacije, teoretski smeri razložena preko vedenja, teorij, ki temeljijo na incentivni motivaciji, teorija postavljanja ciljev, itd.

Temeljni značilnosti motivacije sta spodbujanje in usmerjanje (Kajtna in Jeromen, 2013). Ena najpomembnejših športnikovih aktivnosti v procesu motiviranja pa je postavljanje ciljev. Gre za načrtno izbiro konkretnih ciljev, ki morajo biti točno določeni in realno dosegljivi. To tehniko se v športu uporablja najpogosteje.

Športnik si zastavi cilje in jih poskuša doseči z ustreznim vedenjem. Cilji naj bi zadovoljili njihove potrebe. Motivi so k cilju usmerjeni razlogi za vedenje. Potrebe jih vzbudijo in vzdržujejo, dokler ne pride do zadovoljitve (Tušak in Tušak, 2003).

Konkretni cilji vplivajo na aktivnost natančneje kot splošno postavljeni cilji. Trener jih postavi skupaj s

športnikom, opredeliti morata tudi strategije za dosego zastavljenih ciljev. V tem pristopu ima pomembno vlogo povratna informacija, ki jo trener poda športniku po analizi, če bo kazala na pozitivno napredovanje, bo tehnika najbolj uspešna.

Postavljanje kratkoročnih in predvsem dolgoročnih ciljev pomembno vpliva na ohranjanje motiviranosti. Podcilji vodijo do glavnega cilja in ko kateri izmed podciljev ni dosežen, je to znak za potrebo po spremembi strategije za dosego končnega cilja. Z vsakim uspešno doseženim podciljem se poveča motivacija in obratno.

Športnik mora verjeti, da je sposoben doseči zastavljene cilje. Postavljanje ciljev ne služi le kot sredstvo za povečanje motivacije, pač pa tudi za izboljšanje koncentracije in racionalnega razpolaganja s časom (Tušak, Misja in Vičič, 2003).

Navedena tehnika postavljanja cilje v športu se seveda enakovredno uporablja tudi pri športu oseb z invalidnostjo in to ne glede na to ali gre za tekmovalni šport, rekreativni ali šport za rehabilitacijo. Hkrati je pomembno, da tudi razumemo zakaj športnika z invalidnostjo šport privlači in seveda gre za podobne incentivne sisteme kot pri športnikih brez invalidnosti (incentivni so privlačni cilji). Po navedbah Tušak in Tušak (2013) iz obstoječih raziskav lahko prepoznamo 7 incentivnih sistemov, ki nam razlagajo motivacijo športnika za udeležbo v športu:

1. težnja po dosežkih, uspehu,
2. po druženju,
3. čutno zadovoljstvo, vznemirjenje,
4. radovednost,
5. agresivnost,
6. moč,
7. neodvisnost.

Pomembnost določenih incentivov se razlikuje od posameznika do posameznika. Izredno pomembna za vsakodnevno življenje pa sta prav prva dva, druženje, zabava in dosežki. Povežemo ju lahko s potrebo posameznika po doživetjih in po aktivaciji.

Samopodoba in samozavest športnika z invalidnostjo kot izziv za trenerje

Samozavest je po definiciji športnikovo prepričanje oziroma občutek prepričanosti o možnosti uspešnega nastopa. Je subjektivni dejavnik, ki izhaja iz športnika in ima velik vpliv na njegovo športno udejstvovanje.

V nekaterih športnih raziskavah oseb z invalidnostjo so bile ugotovljene pozitivne koristi športne udeležbe, ki vključujejo boljšo samopodobo, občutke pripadnosti in številne koristi za zdravje (DePauw & Gavon, 2005).

Športniku z invalidnostjo, podobno kot športniku brez invalidnosti, lahko pomaga športni psiholog v psihični pripravi za razvoj psihološke trdnosti športnika in tudi za izgradnjo samozavesti ter ustrezno motivacijo.

Proces doseganja visoke samozavesti pri športniku z invalidnostjo lahko traja tudi več let in psiholog ima vlogo svetovalca. Športnik mora okoli sebe vzpostaviti okolje, ki vključuje ljudi, ki ves čas verjamejo vanj. Za dosego globalne in uravnotežene samozavesti veliko pripomorejo pozitivne športne izkušnje, ki se večkrat ponovijo (Tušak, 2001).

Iz samozavesti športnika lahko ugotovimo, kakšna je njegova osebnost. Posamezniki s premalo samozavesti se bojijo porazov, spremljajo jih negativne misli, dvomijo v svoje sposobnosti in menijo, da jim ne bo uspelo. Tisti s preveč samozavesti pa ne vidijo svojih napak in jih ne želijo popraviti, menijo, da so boljši kot v resnici so in v primeru neuspeha vedno najdejo izgovore. S takšnimi problemi se pogosto lahko srečamo pri športnikih s pridobljeno možgansko poškodbo, kar je najpogosteje posledica poškodbe in nezmožnosti oblikovanja realne slike o sebi in svojih sposobnostih (Žini, 2018).

Starši, sorodniki, trenerji in osebni asistenti imajo največ vpliva na posameznikovo samozavest in samopodobo. Pravilen pristop vključuje pozitivno sodbujanje, pohvale (ob uspehih in neuspehih), pozitivne izkušnje in čustveno podporo.

Samopodoba je skupek posameznikovih mnenj in stališč o sebi, ki temeljijo na izkušnjah in prepričanjih, kar se izraža v odnosu posameznika s samim sabo. Na podlagi tega nastane vrednostni sistem posameznika in okolja, v katerem živi. Tisti, ki ima dobro samopodobo, ima visoko samozaupanje in obratno -nizka samopodoba izhaja iz nizkega samozaupanja.

Samopodoba je odvisna od zaznavanja in poznavanja lastnih prednosti in slabosti, kakšno mnenje ima posameznik o svojih sposobnostih ter od referenčnega okvirja, ki je odvisen od tega, s kom se posameznik primerja. Ločimo telesno, socialno in akademsko samopodobo.

Na telesno samopodobo (physical self-concept) športnika z invalidnostjo v veliki meri lahko vplivajo prav športne aktivnosti. Hkrati je šport lahko pomembna spodbuda, ki povečuje usposobljenost njihovega sodelovanja in izboljšujejo njihove fizične sposobnosti. Na žalost pa se v praksi pogosto dogaja, da so slabše koordinirani posamezniki z invalidnostjo manj dejavni v športu in rekreaciji, porabijo več časa za opazovanje drugih, kot pa bolje koordinirani posamezniki z invalidnostjo, kar posledično omejuje njihove možnosti za izboljšanje.

Spoprijemanje s stresom

Uspešen športnik mora imeti sposobnost učinkovitega spoprijemanja s stresom. To velja tudi za športnike z invalidnostjo. Poznanih je več tehnik, ki konstruktivno rešujejo probleme, ki nastanejo zaradi stresorjev.

Za zmanjševanje stresa se izvaja trening, ki vsebuje program zmanjševanja škodljivosti stresa. Vključuje učenje samogovora, opazovanje lastnih misli, spretnosti reševanja problemov in usmerjanja pozornosti.

Poteka po treh fazah:

• izobraževanje o tem principu treninga,
• sledi veliko vaje, ki vsebuje načrtovanje in reševanje problemov, sproščanje in spreminjanje mišljenja,
• sledi preizkušanje naučenih spretnosti v nadzorovanem okolju (Tušak, Misja in Vičič, 2003).

Šport kot okolje, kjer lahko za oseba z invalidnostjo razvije povezanost in zmanjša osamljenost, lahko označimo kot izrazito pozitivno aktivnost in je sredstvo za izboljšanje kvalitete življenja. Vendar se lahko kljub temu v vsakodnevnem življenju dogaja, da jih njihova invalidnost omejuje pri doseganju dobrih športnih uspehov in posledično občutijo stres in nizko samozavest.

Spoprijemanje s stresom v paraolimpijskem športu

Paraolimpijske igre, tako kot olimpijske igre, veljajo za najvišjo stopnjo tekmovanja za katero si lahko prizadeva športnik z invalidnostjo. Povečana pozornost, ki jo dobijo paraolimpijske igre in pomen, ki ga družba, trenerji in podporno osebje pripisujejo zmagovalcem paraolimpijskih iger, zato nanje vpliva tako, da izkušnjo paraolimpijskih iger doživijo kot zelo vznemirljivo in stresno. Športniki z invalidnostjo tako doživljajo podobne pritiske kot športniki brez invalidnosti, da dosežejo zmago. Prav tako športniki z invalidnostjo pogosto doživljajo povečan stres posledično zaradi povečane pozornost medijev in družine ( Disability in Sport, 2018).

Zraven sorodnih virov stresa, ki jih doživljajo tako športniki z invalidnostjo kot športniki brez nje, pa lahko zasledimo še vire stresa, ki so edinstveni za športnike z invalidnostjo, kot npr. invalidski voziček ali protetični pripomočki, problemi zaradi invalidnosti, kot. npr. problemi na poti na tekmovanje, kako priti na letalo, prenosi s sedeža v invalidski voziček, do WC-ja in nazaj ter osebna oskrba na splošno med letom, kako prenesti dolgo večurno pot do tekmovanja, prebavni problemi, itd. Pogosto je lahko stresna tudi daljša odsotnost od doma. Športniki z invalidnostjo pogrešajo svoje pomembne osebe, ki jim pomagajo in jih socialno podpirajo ( Disability in Sport, 2018).

Paraolimpijci preživijo precej časa v paraolimpijski vasi. Športniki, ki tekmujejo časovno gledano na koncu iger, morajo preživeti kritično količino časa v neznanem okolju. Spijo v postelji, na katero niso navajeni. V študiji o brazilskih paraolimpijskih športnikih, ki so sodelovali na paraolimpijskih igrah v Pekingu, je večina med njimi imela slabo kakovost spanja. Njihova anksioznost je bila povezana s slabim spanjem, saj je imelo 72% športnikov, ki izkazujejo slabo kakovost spanja, srednjo stopnjo anksioznosti, medtem ko je bilo samo 28% športnikov, ki so dobro spali, zaskrbljenih. Člani britanske reprezentance so prav tako poročali, da so se ukvarjali s tem, s kom si bodo delili sobo in kako dobro bodo tekmovali po slabo prespani noči. (Martin & Wheeler, 2011).

Pogosto imajo športniki z invalidnostjo v primerjavi s športniki brez invalidnostj manj možnosti za dostop do športnih psihologov in trenerjev. Podobno omejen je tudi dostop do zdravnikov, terapevtov, maserjev in atletskih trenerjev. Po navadi so jim na razpolago trenerji in podporno osebje.

Športniki z invalidnostjo so funkcionalno razvrščeni in se jim na ta način določi, s kom tekmujejo. Razvrščanje, ki se zgodi pred tekmovanjem, je lahko stresno, saj športniki lahko predvidijo prerazvrstitev na drugačni ravni kot prej. Če se športniki reklasificirajo, bodo morali tekmovati z boljšimi športniki. Jasno je, da tak scenarij lahko zmanjša zaupanje in poveča anksioznost v ključnem času ( Disability in Sport, 2018).

Tudi preverjanje na droge je posatlo sestavni del paraolimpijskih iger in je lahko nova in zato stresna izkušnja. Testiranje na paraolimpijskih igrah je lahko bolj zapleteno v primerjavi s testiranjem, ki ga opravijo Olimpijci. Na primer, mnogi športniki urinirajo preko katetrov. Nekateri paraolimpijci bodo morda morali vložiti izjeme zaradi zdravil, ki jih uživajo v zvezi z njihovo invalidnostjo.

Nekateri paraolimpijci trpijo kronične bolečine in jih lahko zdravijo z medicinsko marihuano, ki je lahko doma zakonito dovoljena, vendar je prepovedana snov na paraolimpijskih igrah.

Na večino elitnih športnikov vplivajo dogodki in pogoji njihovega športnega sveta. Vendar pa se morajo paraolimpijci ukvarjati še s številnimi edinstvenimi pogoji in izzivi, ki lahko ovirajo njihovo optimalno delovanje.

Prav dobro razvite psihološke sposobnosti pa pomagajo športnikom z invalidnostjo pri upravljanju in obvladovanju stresa, zato pri psihološki pripravi in treningu igra pomembno vlogo športni psiholog.