Namizni tenis 6. 11.

Uvod

Trening namiznega tenisa je lahko zelo prilagodljiv in lahko zadovolji široko paleto posameznikovih potreb. Če igri dodamo še predhodno ogrevanje in vaje za vzdržljivost lahko poleg treninga določenih veščin izboljšamo še ravnotežje, koordinacijo, gibljivost in mišično moč. Ko govorimo o rehabilitacijskih aktivnostih, ne potrebujemo dragih materialov, vadbo pa lahko z enostavnimi varnostnimi ukrepi prilagodimo svojim potrebam oziroma potrebam posameznika.

Namizni tenis - komu je namenjen?

Namizni tenis je šport, ki se prilega številnim vrstam invalidnosti, tako fizičnim kot intelektualnim. Za telesno prizadetost obstajajo posebni ukrepi in predpisi, ki so razviti za dejavnosti na visoki ravni aktivnosti in zajemajo praktično celoten obseg možnosti. Tudi za najtežje primere invalidnosti je mogoče najti rešitve oziorma poti za vključitev v igro. Najtežje pa vsekakor prilagodimo namizni tenis osebam z okvaro vida. Tovrstna okvara omejuje možnost, da bi oseba videla žogo, ki je že sama po sebi majhna, v primeru popolne slepote pa je igra praktično nemogoča. Pri tej vrsti invalidnosti odsvetujemo igro namiznega tenisa.

Zakaj namizni tenis?

Namizni tenis je lahko zanimiv zaradi številnih dejavnikov. Kot vsi športi prinaša koristi za fizično kondicijo, ki je že omenjena in opredeljena v teh smernicah. Je tudi šport, ki zahtevna veščine usklajevanja oči in rok in zmožnost zaznavanja lastne prostorske organizacije, torej upravljanja gibanja, skladnega z okoljem okoli nas.

Največje koristi pa v povezavi z namiznim tenisom predstavlja integracija. V mnogih ustanovah, zlasti tistih namenjenih mladini, lahko najdete mizo za namizni tenis, loparje in žoge. To so razpoložljiva orodja za igranje in ne sodijo med drago športno opremo. Poleg tega se lahko igra namiznega tenisa igra mešano, skupaj lahko igrajo osebe z in osebe brez invaidnosti. Spodbujati je treba skupno usposabljanje in integrirane dejavnosti med gibalno sposobnimi in osebami z invalidnostjo. Dostopnost miz za namizni tenis v skupnih prostorih pripomore k družbeni vključenosti oseb z invalidnostjo. Namizni tenis se lahko trenira tudi zunaj vadbenih prostorov, javnih zbiralnic, parkov ...

Kako prilagoditi dejavnost

Praksa namiznega tenisa ne diskriminira oseb glede na starost in spol. Dejansko je tudi v zveznih turnirjih na visoki ravni enostavno najti športnike različnih starosti v isti kategoriji. Za športnike na invalidskih vozičkih (kategorija 1-5 po merilih mednarodne zveze-ITTF) ali z drugimi vrstami motoričnih okvar (6-10) obstajajo manjše regulativne prilagoditve, ki ne vplivajo posebej na rehabilitacijske aktivnosti. Športniki z amputacijami, paralizo ali podobnimi težavami zgornjih okončin imajo možnost uporabe posebnih loparjev. Za pritrditev loparja na roko ali na protezo lahko uporabljajo posebne pritrditvene trakove. Za športnike z intelektualnimi primanjkljaji (razred 11 po klasifikaciji ITTF) ni posebnih splošnih prilagoditev, trening izvajamo postopoma in se odzivamo na posebne potrebe posamznika. Vsekakor pa je za vse tri skupine potrebna priprava, preden se lotite dejanske prakse.

V primeru, da imajo športniki težave pri usklajevanju in udarjanju žoge med letom, lahko postopate na naslednji način: na mizo namestite stranske pregrade, dvignite mrežo in uporabite mehke gumijaste kroglice (manjše velikosti, odvisno od spretnosti) in posebne loparje (ali celo roke). V tem primeru bo žoga drsela po površini mize, namesto da bi odskočila. Gre za šport, ki je lahko precej zahteven za nekatere vrste invalidnosti (tiste, ki bolj vplivajo na sposobnosti osebe), hkrati pa predstavlja tudi dobro uvajanje v zahtevnejše stopnje treninga.

Oprema

Za izvajanje dejavnosti namiznega tenisa potrebujemo: mizo, mrežo, loparje in žoge.

MIZE: Odobrene mize so lahko drage in težke, vendar nudijo možnost organiziranja tekmovanj in treniranja na najvišji ravni. S tega vidika je mogoče vse vmesne rešitve z neodobrenimi mizami (lažjimi in cenejšimi) prilagoditi alternativnim rešitvam (glejte poglavje o mrežah).

MREŽE: Obstajajo različne vrste in cene mrež. Skoraj vse pa imajo dve sponki, ki se pritrdita na mizo in podpirata mrežo. Tiste mreže, ki jih je odobrila mednarodna zveza, so iz zelo odpornega materiala, omogočajo nadzor številnih spremenljivk (višina mreže, napetost, dolžina), so nekoliko dražje in se ne prilagajajo vedno vsem vrstam miz. Druge cenejše rešitve temeljijo na istem principu in se razlikujejo le v zanesljivosti materialov. Izdelani so posebej za prilagajanje vsem vrstam miz, tudi kuhinjskim in pisalnim mizam ipd.

LOPARJI: Cene loparjev se zelo razlikujejo. Športnik ne more poznati prednosti visokocenovnih loparjev dokler ne razvije nekaterih izkušenj. Vsak okvir loparja in vsaka vrsta gume ima drugačne specifične lastnosti, ki jih trenerji uporabljajo za izvedbo igre športnikov na najvišji možni ravni. Za namene rehabilitacije in proste igre lahko za loparje enostavno uporabite cenejšo rešitev. Za različne vrste invalidnosti, ki prizadenejo zgornje okončine se lahko uporabljajo loparji z različnimi lastnostmi, na primer: tisti, ki imajo težave pri držanju lopara, lahko uporabljajo posebne pripomočke (podaljšane ročaje, trakove za pritrditev na roko ...). To so rešitve, ki jih je treba prilagoditi za vsak primer posebej, torej po meri vsakega športnika. Splošno pravilo pa je, da prilagoditve ne zakrivajo oziroma ovirajo dela loparja, ki je pokrit z gumo in, da ne povečajo udarne površine loparja.

ŽOGICE: Obstajajo tudi različne vrste in cene žogic. Ni smiselno začeti z dragimi žogicami, ki se uporabljajo v tekmovalne namene (te bi lahko postale uporabne oziroma koristne šele, ko igralci dosežejo določeno tehnično raven). Na začetku se odločimo za najbolj ekonomično rešitev, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se bo med treningom marsikatera žogica zlomila. Da zmanjšamo število zlomljenih žogic je priporočeno dati na igralno mizo samo eno ali dve žogici ali imeti pri igri nadzornika, ki jih bo pomagal zbirati.